Upor v Luki Koper, zgodovinska priložnost za gradnjo delavske fronte

Ključni poudarki :

  • Zgodovinsko pomemben delavski upor, ki presega delovanje osnovnega sindikata
  • Odpiranje tem družbene lastnine in razkrinkavanje škodljivih državnih funkcionarjev
  • Vlada RS je že marca 2015 začrtala pot privatizacije
  • Delavce skrbi prihodnost podjetja, Vlado RS pa pokornost zasebnim lobijem iz ozadja
  • PR agencije in mediji so s pridom uporabljali preizkušene strategije manipulacije z javnostjo
  • Škode ne delajo delavci, temveč Vlada RS in njene institucije
  • Odgovornost za širjenje »praks podizvajalskih podjetij« v Sloveniji je na Vladi RS
  • Nacionalistična in polpretekla simbolika (zastave, himna, »slovenskost«,.) dela delavcem škodo
  • Vloga lokalne oblasti sprevržena na osebne interese in osebna maščevanja
  • Priložnost za gradnjo močne, enotne in združene delavske fronte

Te dni smo bili v Kopru priča mogoče celo največjemu delavskemu uporu v zgodovini novodobne Slovenije. Največji ni zaradi številčnosti upirajočih se ali števila podpornikov, temveč zaradi razsežnosti boja, ki presega delovanje navadnega sindikata, zaradi metod boja, odpiranja tabu tem, načina organiziranja, solidarnosti številnih sindikatov doma in v tujini[1], podpore in odziva lokalne skupnosti ter predvsem neomajnosti, poguma in volje zaposlenih v Luki Koper, da obranijo svoje podjetje pred škodljivimi ravnanji vladajočih.

Sam spontani upor delavcev Luke Koper oz. blokada pristanišča v mednarodnih razsežnostih razrednega boja ne predstavlja nečesa novega, radikalnega oz. nečesa, česar se sindikati po Evropi in svetu ne poslužujejo. V našem prostoru, kjer ni neke tradicije radikalnega sindikalizma, pa je sam dogodek sprožil ogromen odziv, tako v stroki, medijih, političnih krogih in širši javnosti.

Upor zaposlenih v Luki Koper presega osnovne sindikalne teme, kot so boj za višje plače oz. pogoje dela in se ukvarja z vprašanji prihodnosti statusa podjetja, z vprašanji upravljanja pristanišča in z vprašanji razvoja infrastrukture za prihodnji razvoj podjetja. Že samo odpiranje teme državnega lastništva Luke Koper in gesel protestnikov in delavcev, ki so spomnili, da je bila Luka Koper še ne tako daleč v »družbeni lasti«: »Luke ne damo«, »Luka je naša, ker smo jo mi zgradili«, nakazujejo na odpiranje problematike tranzicijskega lastninjenja, ko si je v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije nova politična elita prisvojila družbeno premoženje delavcev in delavk širom Slovenije in so samo v letih med 1990 in 1993 preko lastninskega preoblikovanja podjetij izničili, razprodali in pokradli večino družbene lastnine.[2]

Prav zaradi teh razlogov in tudi zavedanja, da so prav delavci Luke Koper s samoprispevki, odrekanjem in solidarnostnimi delovnimi akcijami gradili Luko Koper, zaposleni ne pristajajo na retoriko in dejanja Vlade RS oziroma Slovenskega državnega holdinga, ki želi s svojimi izjemno spornimi odločitvami, ki bi jih lahko preganjali kot zlorabo položaja, omogočiti oškodovanje javnega premoženja in osebno okoriščanje, saj so na podlagi lažnih in prirejenih podatkih, manipulacij, podtikanj, ponarejenih dokumentov s strani državnega sekretarja Dragonje, ministra Gašperšiča in predsednika Uprave SDH Jazbeca podjetju želeli vsiliti nove nadzornike in kasneje tudi novo upravo, ki bi bila bolj naklonjena razkosanju in uničenju lastnega podjetja.

Več kot očitno je, da Vlada RS, in SDH v njenem imenu, kljub pavšalnim izjavam, da Luke Koper ne bodo privatizirali, vse delajo prav v tej smeri in sicer s tem, ko ustanavljajo projektna podjetja, ki bodo gradila 2. tir (katerega vrednost se načrtno napihuje na enormnih 1,5 milijarde EUR zaradi novih apetitov po kraji javnega denarja) in bodo temeljila na javno-zasebnem partnerstvu[3], ko vztrajajo na oblikovanju logističnega holdinga (Luka Koper, Slovenske železnice), ko odpirajo možnosti podeljevanja koncesij tudi drugim zasebnim podjetjem v pristanišču na različnih terminalih (verjetno tistim, ki bodo želeli večkratno povrnitev svojih vlaganj v železniško infrastrukturo), in ko želijo ustanoviti pristaniško upravo, ki bo dejanski upravljalec pristanišča, Luka Koper d.d. pa bo postala samo še eden izmed koncesionarjev v pristanišču. Tako je vsakršna debata o tem, ali bo podjetje Luka Koper d.d. privatizirano ali ne, in koga v resnici obvladujejo zasebni lobiji in interesi, brezpredmetna[4]. Z zgoraj opisanimi spremembami to več ne bo pomembno, saj Luka Koper ne bo več edini upravljalec pristanišča, kar pomeni, da bo podvržena konkurenci velikih logističnih multikorporacij, kar na dolgi rok pomeni zmanjševanje števila delavcev, slabljenje Luke Koper d.d. in dokončno uničenje paradnega konja primorskega gospodarstva.

Slepo vztrajanje Vlade RS na ničelnemu zadolževanju države in zategovanju pasu, ter vztrajanje na t.i. zlatem fiskalnem pravilu v času, ki ga Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman označuje kot idealen čas za javne investicije in gradnje velikih infrastrukturnih projektov[5], saj je mogoče ta trenutek dobiti denar oz. kredite za državne obveznice po zgodovinsko nizkih obrestnih merah, ni nič drugega kot neoliberalni verski fundamentalizem, ki se je že tolikokrat izkazal kot popolnoma zgrešena smer razvoja ekonomije in ga je kot takega potrebno dokončno zavreči na smetišče zgodovine.

Odzivi oblastnikov oziroma Vlade Republike Slovenije na upor delavcev niso bili presenetljivi in ko jih primerjamo s podobnimi razrednimi konflikti po svetu, niso ponudili nobenih presenečenj. Vladna stran se je takoj poslužila vseh orožij in preizkušenih strategij manipulacije, vse z namenom rušenja delavske enotnosti, vsesplošne solidarnosti in vplivanja na javno mnenje. PR agencije in plačani novinarji so takoj po blokadi Luke Koper sprožili mehanizem medijskega zavajanja s strategijami preusmerjanja pozornosti (plače zaposlenih v Luki Koper so previsoke), zbujanja nacionalističnih čustev (atentat na državo, ugrabitev države, »jogurt revolucija iz časov Miloševića«, ulica ne bo vodila podjetja), podcenjevanja oz. uporabe paternalističnega diskurza (delavci ne razumejo, so zavedeni, je prišlo do manipulacij s strani uprave podjetja, z delavci se ne mislim pogovarjati), ustvarjanja novega problema (pogodbe s podizvajalskimi podjetji, uprava sodeluje pri blokadi in je najbolj odgovorna), vlivanja strahu (posredovale naj bi specialne enote policije, Slovenijo obvladuje mafija in lobiji), ustvarjanja krivice oz. lažne odgovornosti (nastajanje škode, ki hromi celo Slovenijo, škoda za logistiko, železnice in špedicije, trpi ugled Luke Koper), relativiziranja in zavajanja (sporni dokument z ministrstva za infrastrukturo ni uradno sprejet, gre za dopisovanja, podelitev koncesij ne pomeni privatizacije).

Na prizorišče poročanja iz Kopra je bila s strani največje komercialne televizije v lasti ameriškega kapitala poslana partnerka[6] enega največjih »stricev iz ozadja« Boruta Jamnika, ki se je tudi v imenu Združenja nadzornikov Slovenije postavil ostro na stran oblastnikov, zato niti ni čudno izjemno pristransko poročanje te televizije in vsakokratno skandiranje delavcev na blokadi ob prihodu novinarjev: »Pop tv jebi se, pop tv ni tv!«. Medtem se je odgovorno uredništvo RTV Slovenije na vsak način trudilo, da bi svoje lastne novinarje iz Primorske onemogočilo in tako omogočilo »objektivnejše«, karkoli že to pomeni, poročanje o uporu v Luki Koper.  Da o poročanju časopisa Finance in SIOL.net niti ne izgubljam besed. Ves ta medijski cunami proti delavcem je zopet sprožil debato o nujnosti in potrebi po vzpostavljanju avtonomnega in neodvisnega medija, ki bi lahko podajal javnosti resnične, prave in preverljive informacije.

Zaposleni so kljub temu skušali z izjavami za javnost predstaviti svojo plat zgodbe in se boriti proti zlonamernemu poročanju, ki je bilo povsem naklonjeno kapitalu in oblastnikom. Rdeča nit manipulacij se je vrtela okoli škode, ki nastaja v Luki Koper in slovenskemu gospodarstvu, okoli visokih plač zaposlenih v Luki Koper d.d., okoli kršitev delavske zakonodaje in pogojev dela delavcev v podizvajalskih podjetjih, na vse načine se je poskušalo delavce predstaviti kot da so zavedeni, zmanipulirani, zlorabljeni s strani sindikalnih »populistov«, uprave in drugih lobijev, povsem legitimni delavski upor pa prikazati kot atentat na »slovensko državo« in napad na »slovenska podjetja« ali celo namigovati na domnevno podobnost z »mitingaštvom iz časov Miloševića«.

Vsi mediji so bili prepolni člankov o škodi, ki naj bi zaradi blokade pristanišča nastajala Luki Koper in vsem vpletenim deležnikom, pri tem pa so pozabili sporočiti, da so zaposleni že v prvem tednu nadoknadili in odpravili vse zaostanke in je tako škoda skoraj nična. Noben medij, razen Radia Študent se ni spraševal o škodi, ki bi lahko nastala za Luko Koper, Primorsko in Slovenijo, če bi oblastniki spremenili model upravljanja pristanišča, če bi razdelili koncesije med različne koncesionarje, in če bi postopno privatizirali železniško infrastrukturo in pristaniške terminale, saj te škode ne bi mogli nikoli več popraviti. Kar se škode na izgubi ugleda Luke Koper tiče, je potrebno vedeti, da se številna podjetja po svetu in Evropi srečujejo s še daljšimi stavkami svojih zaposlenih in to še nikoli ni bil razlog, da se ljudje ne bi več peljali z Lufthanso ali Air France-om, ali pa da ne bi kupovali izdelkov iz WalMarta. Petdesetletni ugled podjetja se kar tako ne izgubi v samo petih dnevih.

Druga najbolj pogosta ost orkestriranega napada medijev na zaposlene v Luki Koper je bila usmerjena na izpostavljanje razlik med delavci, in sicer med »dobro« plačanimi luškimi in »slabo« plačanimi delavci podizvajalskih podjetij, in iskanje odgovornosti na strani upornih delavcev oziroma Sindikata žerjavistov za tako stanje.  Tovrstna manipulacija je skušala delavce Luke Koper predstaviti kot tiste, ki se borijo za ohranjanje lastnih privilegijev in ti očitki so ironično prihajali iz ust najbolj privilegirane kaste v državi, ki je v zadnjih petindvajsetih letih dobesedno ugrabila državo in družbeno premoženje. Javnost bi se najprej morala vprašati zakaj sami nimajo primernih plač in kako to, da ne glede na dobičkonosnost panoge, v kateri delajo, že leta stagnirajo na minimalnih plačah. Prav tako je zanimivo dejstvo, da se je prav Sindikatu žerjavistov pomorskih dejavnosti očitala odgovornost za stanje v Luki Koper, vse z jasnim namenom rušenja delavske solidarnosti in vzpostavljanja konflikta med različnimi delavci namesto enotnega nastopa in upora proti Vladi RS. Torej, odgovornost so očitali tistemu sindikatu, ki je leta 2011 pomagal pri ustanovitvi Sindikata izvajalcev pristaniških storitev, ponudil vso organizacijsko pomoč sodelavcem, večinoma migrantskim in prekarnim delavcem, in tudi začel s solidarnostno stavko, da bi delavce spodbudil k spontanemu uporu, da bi tak lahko opozorili na nevzdržne razmere, nezakonite prakse in številne kršitve delavske zakonodaje s strani »gazd«, torej lastnikov podizvajalskih podjetij.

Največjo odgovornost za tako stanje v Luki Koper in širom po Sloveniji imajo prav državne inštitucije in Vlada RS, ki dopušča, da se je »poslovni model najemanja delovne sile« razpasel čez vse okvire in je tovrstne delavce lahko srečati povsod, od Luke Koper, javnega sektorja, gradbeništva, avtoprevozništva, gozdarstva, kmetijstva itd. Vsa ta podizvajalska podjetja ne opravljajo nikakršnih storitev, temveč »trgujejo« z ljudmi in služijo na račun posredovanja delovne sile. Zato je poziv Svetovalnice za migrante[7], ki opravlja izjemno delo na tem področju, da inšpekcijske službe preverijo zakonitost poslovanja t.i. izvajalcev pristaniških storitev (IPS) in da se vse delavce zaposlene pri IPS-ih neposredno zaposli v Luko Koper, edini možen in racionalen ukrep, ki bi ga morala potegniti država že zdavnaj, prav tako pa tudi številne pretekle in zdajšnja uprava Luke Koper.

Naslednja pomembna manipulacija, ki si zasluži našo pozornost, je predstavljanje delavcev kot zavedenih, zmanipuliranih s strani sindikalnih »populistov«, uprave in lobijev iz ozadja. Sindikati naj bi bili tisti, ki diktirajo odločitve in prevzemajo oblast in zato je predsednik Vlade Miro Cerar jasno dal vedeti, da delavci oz. ulica ne bo upravljala s podjetjem, še manj z državo in da so vsakršni ultimati nesprejemljivi. S tem se poskuša ustvariti podoba delavcev kot »nevednih ovc«, ki so zavedene in nujno potrebujejo »pastirja« (beri izjave Vlade RS), da jih spravi na »pravo pot«, oziroma najde »ustrezno rešitev«. S časom in potenciranjem tovrstne retorike se ustvarja pogoje za kakršnokoli ukrepanje Vlade proti t.i. mafijskim strukturam in »ulici«, in ko se vsa zadeva še podkrepi s podpihovanjem nacionalističnih čustev[8], dobimo idealen koktejl za legitimiranje in opravičevanje nasilnih represivnih intervencij. Zato so se začele širiti tudi informacije o možnem ukrepanju specialne enote policije proti delavcem na blokadi vhoda Luke Koper. Razsežnosti in posledice, ki bi v 21. stoletju na teritorijih Evropske Unije sledile morebitnemu tovrstnemu ukrepanju policije, si ne želim niti predstavljati in o njih niti ne želim kalkulirati, ne gre pa pozabiti, da so za tako opcijo med drugimi navijali tudi neka eminentna novinarka, pravnik in določeni mediji. Javnost je bila sicer nekoliko zmedena, vsaj kar se tiče podpihovanja nacionalističnih čustev, saj so številne skupine, organizacije in posamezniki, ki so podprli upor delavcev Luke Koper, uporabljali identično retoriko kot oblastniki in sicer: »boj za Slovenijo«, »slovensko luko«, »nacionalni interes«, »Vstala Primorska, Vstani Slovenija«, uporabljala se je nacionalistična simbolika, zastave, državna himna itn., ki so naredile delavcem Luke Koper več škode kot koristi, saj je že sama struktura zaposlenih v Luki Koper daleč od »slovenske«, kar lahko konkretno načne delavsko solidarnost in poistovetenje z bojem in uporom vseh zaposlenih v Luki Koper. Podoben učinek je imela tudi simbolika polpretekle zgodovine, ki ji sicer ni mogoče oporekati določenih vzporednic z boji za delavski razred, upori proti izdajalcem in okupatorjem itd., nikakor pa ne pripomore k mobilizaciji širših množic, še posebej ne tistih izven primorske regije in mlajših generacij, kar se je pokazalo tudi z nizko udeležbo ljudi na zadnjem protestu pred Vlado RS v Ljubljani.

Vloga lokalne oblasti v vsej zgodbi je vredna vsakršnega obsojanja in kaže na povsem privatizirano dojemanje občine in vseh njenih institucij in služenje teh institucij izključno osebnim interesom in osebnemu maščevanju, kar je nedopustno in skrajno sprevrženo početje, in verjetno bodo ta dejanja glede na vezanost Primorcev na Luko Koper primerno nagrajena na naslednjih lokalnih volitvah, kar bi bil že skrajni čas. Zaradi svoje vloge si Boris Popović in ekipa okoli njega niti ne zaslužijo izgubljanja dragocenih besed, ker sami s svojimi dejanji kažejo, kdo so in koga predstavljajo. Interese Borisa Popovića.

Člani sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti v Luki Koper (SŽPD) imajo ta trenutek ogromen politično-sindikalni in simbolni kapital, da zgodovinsko povežejo sindikate in sindikalne centrale širom Slovenije, saj so prvič v zgodovini Sloveniji predramili številne sindikate najrazličnejših panog in zdaj je čas, da se oblikuje neka širša delavska fronta. Taka delavska fronta mora združevati vse delavske sile in organizacije, ki znajo odločno, enotno in združeno stopiti skupaj v obrambo petih splošnih temeljev delavstva ali »skupnem sindikalnem imenovalcu«, ki nas mora vse povezovati:

  1. PROTI PRIVATIZACIJI, ZA DELAVSKO (SO)UPRAVLJANJE, NADZIRANJE IN LASTNIŠTVO
  2. PROTI FLEKSIBILIZACIJI, ZA VARNOST ZAPOSLITVE
  3. ZA JAVNO INFRASTRUKTURO IN JAVNO DOBRO (šolstvo, zdravstvo, komunikacije, prevoz in pokojninski sitem, voda, naravna bogastva)
  4. PROTI DEREGULACIJI IN »SVOBODNEM TRGU«, ZA REGULIRANJE GOSPODARSTVA
  5. ZA IZBOLJŠANJE KVALITETE ŽIVLJENJA IN ZMANJŠANJE NEENAKOSTI (višji dohodki, boljši in varnejši delovni pogoji, več prostega časa, skrajševanje delovnika)

Vsakršno sindikalno popuščanje, ki gre v nasprotni smeri omenjenim »sindikalnim temeljem«, je potrebno enkrat za vselej razkrinkati, obelodaniti in obsoditi kot »veleizdajo delavskih interesov«. Takim »rumenim« sindikatom in sindikalnim centralam pa je potrebno za vse večne čase odvzeti vso kredibilnost in legitimnost predstavljanja naših interesov.

Enotna delavska fronta mora nastati na tem prebujenem sindikalnem valu, saj je pluralizacija sindikalizma eden od večjih razlogov šibkosti delavstva v Sloveniji, proti kateri se sindikalisti ne borijo, oziroma je niti ne zaznavajo kot resen problem. Namesto da bi se sindikati združevali, tako kot to počnejo delodajalci in oblastniki, se le-ti ločujejo in delijo, celo po strankarskem ključu, prihaja pa že do takšnih absurdov, da se na Ekonomskem socialnem svetu pogajalska ekipa Ministrstva za javno upravo pogaja s sedemindvajsetimi reprezentativnimi sindikati s sedemindvajsetimi različnimi interesi. Nastopil je čas za skupen nastop, enotnost, povezovanje, organiziranje, združevanje in delavsko ofenzivo. Dovolj je bilo popuščanja in sklepanja škodljivih kompromisov.

Ne smemo pozabiti, da so bile vse delavske in človekove pravice izborjene in ne podeljene in zato ne smemo čakati na odrešenike, politične stranke takšne ali drugačne barve, še manj na kapitaliste s človeškim obrazom, temveč si moramo vzeti tisto, kar nam kot ustvarjalcem presežne vrednosti tudi pripada. Vsem nam delavcem in delavkam in ostalim prebivalcem Slovenije so lahko delavci Luke Koper zgled, kako se je potrebno boriti za svoje podjetje, za svoje pravice in svojo prihodnost. Jasno in glasno so pokazali, da edino direktna akcija in ustavitev delovnega procesa zamaje noge in spodkoplje aroganco predstavnikov vladajoče elite, ki nas začnejo jemati resno šele, ko prekinemo dotok kapitala. Zato naj velja apel vsem delavcem in delavkam: »Ne bojte se stavke, ker je stavka ustavno zaščitena človekova pravica in edino s stavko lahko dosežete svoje zahteve in spremenite stvari za delavce na bolje.«  Delavci Luke Koper so nam pokazali pravo pot, zato se moramo od njih učiti.

V veliko čast mi je, da poznam te fante v Luki Koper in da sem imel privilegij stati z ramo ob rami z njimi v našem skupnem boju že ob stavki leta 2011 in tudi zdaj in bom stal spet, ko bo to potrebno. Združeni delavci, ne bomo nikoli premagani.

Do naslednje stavke…

Mile Zukić, @sindikalist

Kontakt : [email protected]

[1] Konferenca sindikata Zavarovalnice Triglav, Sindikat poklicnih voznikov, Sindikat poštnih delavcev, Sindikat delavcev rudarstva in energetike, Sindikat Radia Študent, Sindikat Elektro Primorska,  Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikat SELEKS – Telekom Slovenija, SIDS, sindikat igralniških delavcev Slovenije, Konfederacija sindikatov PERGAM, Sindikat kulture in narave GLOSA, Primorski odbor Sindikata delavcev gostinstva in turizma (SGIT), Sindikat delavcev energetike Slovenije, Visokošolski sindikat Slovenije, Neodvisni sindikati Slovenije, Sindikat napredna narodna unija, KS 90 in Obalna sindikalna organizacija KS 90, Sindikat pristaniških delavcev Luke Koper, Delavci VinaKoper, Sindikat delavcev Intereurope). Tudi mednarodni sindikalisti so izrazili podporo delavcem Luke Koper in sicer hrvaški železničarji, reški pristaniški delavci, tržaški pristaniški delavci, delavci Luke Bar iz Črne Gore, IDC – International Dockworkers Council = Mednarodno združenje pristaniških delavcev…

[2] Po raziskavah zgodovinarja Lorenčiča (Prelom s starim in začetek novega 1990-2004) so bili delavci samo v prvih dveh letih osamosvojitve oškodovani za več kot 1,2 milijarde evrov (revalorizirana vrednost).

[3] Vlada Republike Slovenije se je že na 27. redni seji 18. marca 2015 odločila za smer privatizacije 2. tira in vsega, kar spada zraven, ko je imenovala medresorsko delovno skupino za pripravo nabora možnih oblik javno-zasebnega partnerstva.

[4] http://www.mladina.si/174974/zasebni-tir/

[5] http://www.nytimes.com/2016/07/11/opinion/cheap-money-talks.html?_r=1

[6] Katarina Matejčič (POP TV)

[7] http://www.svetovalnicazamigrante.si/

[8] Iz ust predsednika Državnega zbora Milana Brgleza je bilo slišati : »Gre za atentat na »slovensko državo«, napad na »slovenska podjetja«, Marko Jazbec, predsednik SDH pa je govoril v Državnem zboru o jogurt revoluciji in pouličnem mitingaštvu, ki ga poznamo iz časov Miloševića. Ni naključje, da se je uporabil za antitezo Milošević, ki je bil srbske narodnosti in je bil »agresor« osamosvajanja Slovenije in sta v očeh dirigentov manipulacije z javnim mnenjem pomembna protagonista »boja za Luko Koper« Mladen Jovičić, sindikalist in Dragomir Matić, predsednik Uprave Luke Koper prav tako pripadnika srbske narodnosti, ne glede na to, ali se ona dva s to narodnostjo sploh identificirata.