»Za uspešen sindikalni boj je nujno soupravljanje delavcev«

Objavljamo intervju z Mladenom Jovičićem iz Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti Luke Koper iz prihajajočega časopisa Skupnosti Ustvarjalne platforme Inde Počasnik. Nastal je pred aktualnimi dogodki v Luki Koper, v njem pa najdete nanizane vse argumente luških delavcev za spontani upor proti razkosanju in privatizaciji Luke Koper. Soupravljanje delavcev v podjetjih je nujno, ne le za uspešen sindikalni boj, ampak tudi za sam obstoj uspešnih podjetij v tem času brezštevilnih malverzacij, korupcije, kupčkanj in ostalih elementov ekonomskega kriminala. Država kot lastnik ne skrbi ne za podjetja ne za delo, zasebne lastnike povečini zanima le kopičenje denarja in moči in naposled je delavec tisti, ki mora prevzeti vlogo nadzornika nad lastnim virom preživetja. Zgodovina se ponavlja. V ilustracijo tega objavljamo tudi povezavo na intervju z Jovičićem iz časopisa Avtonomija iz leta 2010. Frapantno je, kako se skozi čas ponavljajo iste teme delavskega in drugih bojev. Na strani omenjenega časopisa, ki sledi intervjuju, namreč najdemo tudi novico o napovedi rušenja Avtonomne tovarne Rog. Tako Rog kot Luka Koper sta primera uspešnega odpora proti neoliberalnem uničevalnemu pohodu in ni naključje, da se borbe zanju odvijajo vsakič znova skorajda sočasno.

Vse to naj bo v opomnik, da pravice niso podeljene, ampak izborjene. Vsakič znova.


Mladen Jovičič je član Sindikata žerjavistov pomorske dejavnosti v Luki Koper. Poznava se že nekaj let, od stavke v Luki Koper leta 2011, ko je Sindikat žerjavistov pristaniških dejavnosti (SŽPD) solidarno podprl tudi hkratno stavko delavcev izvajalcev pristaniških storitev (IPS), ki so si želeli izboriti boljše delovne pogoje in boljše plačilo. SŽPD je eden najbolje organiziranih sindikatov v državi, ki svojega delovanja ne omejuje zgolj na boj in obrambo delavskih pravic, temveč aktivno pristopa tudi k politiki poslovanja in soupravljanja podjetja. Kot delavska organizacija so aktivni tudi mednarodnem področju, obenem pa si prizadevajo razburkati zaspano stanje na področju sindikalnega boja v Sloveniji, tudi tako, da svoje izkušnje in znanje delijo z drugimi sindikalisti in s tistimi delavci, ki se šele želijo organizirati. Pogovor sva začela tako, tradicionalno sindikalno. V času socializma so bile sindikalne fešte ena osrednjih dejavnosti, za marsikateri sindikat v državi je to ostala edina praksa. V SŽPD je precej drugače. Fešta sicer bo. A to je le pikica v mozaiku.

Kaj se trenutno dogaja v sindikatu žerjavistov?

Junija imamo letno fešto. Dan pred tem bomo imeli uradni sestanek mednarodne zveze International Dockers Council (IDC), po njem pa bomo medijem posredovali komentar zveze glede naše iniciative proti prodaji Luke in za takojšnjo izgradnjo drugega tira.

Je to mednarodno povezovanje ločeno od ITF (International Transport Workers’s Federation), kamor ste včlanjeni že dlje časa? Kakšno priložnost vidiš v tem?

IDC je prav tako mednarodna sindikalna organizacija. K njim smo se včlanili letos. Smo pa še vedno člani ITF, oz. ETF (European Transport Worker’s Federation). Na nivoju Evropske komisije imamo že tretje leto pogajanja, ki potekajo štirikrat ali petkrat letno in tam sta v koordinaciji prisotna tako IDC kot ETF, na drugi strani pa so zveze delodajalcev itd. Če identificiraš neko krizo ali nek problem, ki združuje vsaj nekaj pristanišč na mednarodni ravni, ali pa če se dogaja neka ključna zadeva v enem samem pristanišču, imamo s tem neko relativno možnost »poevropiti« zadevo tako, da to postane problem evropskih institucij. Kot jaz vidim, je dobro, da smo del obeh central, ker z IDC, zaradi specifične narave te zveze, lažje organiziramo nekaj na terenu, potem pa je na institucionalni ravni bolj učinkovito delovati preko ETF, ki je bolj aktiven pri komunikaciji z Evropsko komisijo in parlamentom. Kar mi je všeč pri tem povezovanju je, da sem ažuriran z informacijami. Nas recimo presenečajo neki sveži problemi v pristanišču, potem pa ugotovimo, da so se drugje naši kolegi s tem srečali že kakih 70 let nazaj. Zakaj ne bi izmenjali teh praks in črpali iz njih?

Katere skupne probleme pa najbolj izpostavljate?

Zdaj so najbolj sporne prodaje pristanišč in menjave koncesionarjev, ki jih je potrebno zelo proaktivno izpostavljati. V času teh sprememb se spopadamo z elementarnimi sindikalnimi normativi, pravicami oz. standardi, eden od teh je kolektivna pogodba. V tem času se spreminjajo lastniške strukture, odpirajo se nova pristanišča, še vedno je aktualna gospodarska kriza in recimo, v portugalskem pristanišču Sines nimajo več kolektivne pogodbe. Pred krizo so jo imeli, po evropskih standardih so bili tudi solidno plačani. Odkar je kriza so pristali v lasti enega velikega ladjarja-terminalista in v tem prehodu skozi krizo so izgubili kolektivno pogodbo. Zdaj ima delavec tam povprečno plačo 500 evrov. To pomeni, da je padla vsaj za dve tretjini. To jih je povozilo.

Kako pa so ti delavci organizirani v primerjavi z vami? Kako so organizirana ta pristanišča?

Pristanišča so povečini organizirana na principu pristaniške uprave. Delavci imajo svoje delavske organizacije, ki imajo različne izkušnje, vendar če v bližnji zgodovini niso imeli zahtevnejših problemov in bojev, potem se zgodi, da te povozi, ko nastane velik problem. To je brutalno. To se zdaj dogaja v novem pristanišču London Gateway, kjer ima vsak zaposlen individualno pogodbo o zaposlitvi. In ne sme razkriti, za koliko dela. Ko se mora pogajati, nima nobene primerjave. Če ne pristane na ponujeno, mu pač rečejo, da jih ne zanima. To ni samo prekarizacija, ampak je tudi zasužnjevanje. Ne veš več, kje je dno. Lastnik bo iskal dno, dokler ne bo več imel kandidatov. V današnji bedi in brezposelnosti pa bo vedno dovolj novih kandidatov.

Kaj pa se pri nas dogaja z idejo pristaniške uprave? Pred nekaj leti smo v Kopru organizirali okroglo mizo na to temo, takrat je bilo to precej aktualno.

Država ves čas misli, da ni dobro, da smo drugačni od večine Evrope, gre za nek kompleks manjvrednosti in bojazen. Zato bi najraje šli v ta sistem pristaniške uprave, čeprav drugod že iščejo načine, kako se iz tega iztrgati. V nekaj desetletjih so se pokazale hibe tega sistema. Pristaniške uprave so večinoma pod oblastjo občin, včasih več, včasih je solastnica tudi država. Breme strategije razvoja, gradnje, investiranja v infrastrukturo nosijo oni. Občina kot lastnica investira, želi privleči lastnike tovora oz. prevoznike in to gre, dokler gre dobro. Ko nastane kriza, se pokaže, da terminalist najprej rešuje sebe. Morda se odloči, da počaka, zmanjša posel ali pa vrne koncesijo, delavci izgubijo službe in potem imaš prazen terminal. Potrebno je iskati novega koncesionarja, neko obdobje je terminal prazen. Kje pa so v tem času delavci? Poleg tega ni fleksibilnosti. V obdobju krize se zgodi, da količina določenega tovora močno pade in je potrebno iskati nove posle. S čim pa se ukvarjaš v tem času, ko se išče nove dejavnosti na terminalu oz. v pristanišču? Za to je potrebno prilagoditi tudi infrastrukturo. Mi v Luki Koper brez težav preformiramo terminale, skladiščne površine. Smo specializirani za veliko tovorov. Če vidimo, da je obet posla za dve leti, brez težav kupimo tudi dvigalo, saj vemo, da se bo lahko amortiziralo. To nam omogoča, da se hitro prilagodimo novemu tovoru.

Torej ta debata o pristaniški upravi ni več tako aktualna?

Mi smo takrat ustvarili dokaj močen pritisk in se je obnesel. Država sicer še vedno vztraja, to je vse v okviru ideje o prodaji Luke. Ne zanima je ne posel ne uspešnost ne socialna blaginja. Ko enkrat vzamejo provizijo, je za njih rešeno. Vendar je naš pritisk dovolj močen, da so zaenkrat popustili. A država ima z našim modelom dejansko prednost, ker Luka istočasno igra tudi vlogo pristaniške uprave, se pravi lastnika pristanišča, ki z lastnim denarjem gradi in razvija. Obenem smo tudi multimodalni koncesionar, ki se v krizah hitro prilagaja in rešuje. Torej ima država dvojno korist. Če bi bili klasični koncesionarji, bi država s pristaniško upravo morala sama graditi pomole in razvijati luko, seveda z državnim denarjem.

Če greva malo na vaše organiziranje. Ve se, da ste vi precej poseben sindikat, saj ste organizirani nehierarhično, nimate predsednika, odločate se na principu iskanja konsenza. Zdaj obstajate v tej obliki že skoraj 10 let. To je že lepa preizkusna doba. Začetna evforija je minila, tista zadnja stavka je daleč, nekih večjih kriz od leta 2011 ni bilo. Kako deluje zdaj sindikat? Kako poteka odločanje, koliko so člani aktivni? Se je v tem času kaj spremenilo?

Ni se. Način delovanja je enak. Jaz sem sicer vprežen v vsa področja delovanja. Stojan Čepar je zdaj delavski direktor, član uprave, a je še vedno tudi član izvršnega odbora sindikata. Sedem  članov sindikata je tudi v svetu delavcev. Ravno zdaj se jim izteka mandat. 23. maja so volitve.

Koliko so aktivni ostali člani?

Najbolj je aktiven upravni odbor. Uradno nas je na seznamu 25. Sestanki so vedno množični. Zgodi se, da nas pride samo 15, večinoma pa nas je 30, saj se sestankov udeležujejo tudi ostali. Poleg upravnega odbora imamo izvršni odbor, ki šteje 5 članov.

In vedno iščete konsenz?

Iščemo konsenz. Pri večini stvari, ki so lažje, pridemo hitro do soglasja. Imamo debate, včasih se tudi ne strinjamo, izrazijo se nesoglasja, izkričimo se, se skregamo, včasih tudi počakamo, preložimo odločanje, ali gremo med članstvo in iščemo mnenja. Od tistih ljudi, ki so pasivni člani sindikata, je težko pričakovati, da se bodo zlahka odločali o nekih kompleksnih temah. Pri njih iščemo neko razumevanje, predlagamo različne možnosti, vprašamo, ali kdo razmišlja drugače. In zgodi se tudi to. Potrebno je predstaviti tudi možne negativne posledice neke odločitve. Takrat se soočimo z dejstvom, da se je pač treba za nekaj odločiti, če pa se izkaže, da je bila odločitev napačna, vemo, da smo napako naredili skupaj. Načeloma v imenu sindikata ne nastopamo individualno. Se pravi, vedno vsaj v dveh, še raje v treh. Bančne transakcije se podpisujejo dvojno in nadzirajo trojno. Trudimo se doseči neko dobro širšo informiranost. Če je že princip tak, da smo vsi lahko vključeni v odločanje, potem pa je najboljše, da se tisti, ki nimajo nekega posebnega interesa ali neke jasne slike o problemu, odločanju odrečejo.

Pri tem je torej ključno zaupanje?

Ja, vendar vedno le za en korak. Se pravi, da če nekje zaupanje izgubiš, ti bo naslednja napaka preprečena.

Koliko je zdaj članov sindikata?

Številka se premika proti 500, vendar so tu zraven še hčerinske družbe. Na nivoju Luke d.d. imamo zdaj 385 članov. To se je povečalo v zadnjem obdobju, kar je v redu, vendar še vedno ne dovolj. Vseh zaposlenih v podjetju je 850. Večina nas podpira z nasmeškom, ali nam čestitajo, ko nekaj dosežemo in gre vsem na boljše. Ni pa jasno, zakaj samo čestitajo, saj so tudi oni zaposleni in bi morali bili del tega, te akcije. Se pravi, če nič drugega, se vsaj včlaniš v sindikat. Neverjetno je, kako se ljudje obnašajo kot da je sindikat neka politična stranka. Jaz ljudi spodbujam, da si organizirajo drugo organizacijo, če ne želijo biti v tej. Vztrajamo v tem, da je treba biti udeležen, združen v neko skupno razmišljanje, ker delodajalec predstavlja drugi pol, ki je precej močnejši. Mi smo edina organizacija, ki v Luki Koper na področju delavskih pravic nekaj počne, zato ne bomo lažno skromni. Na želodcu mi sedi dejstvo, da se ljudje nočejo včlaniti v sindikalne organizacije. Ne morem si tega razložiti.

Kakšni so bili vaši boji v zadnjih letih? Dosežki?

V zadnjih dveh letih ni bilo nič posebnega, če odmislimo, da je na tretji stopnji sodišče stavko iz 2011 razglasilo za zakonito. Razen tega smo kot podjetje poslovali zelo uspešno in potem na podlagi rasti dodane vrednosti na zaposlenega predlagali delodajalcu, da poveča plačo. To smo zdaj naredili dvakrat, po koncu 2014 in po koncu 2015. Prvič smo dvignili bruto plačo za 230 evrov, vsem enako, kar je mali precedens. Nazadnje pa smo dvignili plače za 4,5 procentov. Prvič zato, da tudi najnižji plačni razredi čutijo povišico, a s tem smo tudi zmanjšali razlike v plačah. Zato smo zdaj izbrali standardno opcijo in smo razliko spet razmaknili. Če plačo vedno dvigaš v odstotkih, se prepad med sodelavci povečuje, tega pa ne podpiramo.

Poleg poviševanja plač se sindikat v zadnjem času ukvarja tudi s kampanjo za gradnjo drugega tira. Zakaj? Se pravi, vi prevzemate nase odgovornost za poslovanje podjetja?

Seveda. Ker skrbimo, da bo Luka še naprej poslovala boljše. Če poslujemo bolje, se lahko nagradimo s povišico plač. Drugi cilj je obdržati službe na dolgi rok.

Vaše delovanje je torej v primerjavi z ostalimi sindikati v Sloveniji precej širše. Vprašanje drugega tira zadeva načrte o razvoju Luke Koper, gre torej za poslovno odločitev.

Definitivno. Ampak poslovna odločitev je z naše, delavsko-sindikalne strani, vezana na naš položaj. Če bi bilo zagotovljeno, da bomo naslednjih 20 let poslovali vedno bolje in imeli trdne službe, nas vprašanje drugega tira ne bi toliko zadevalo. Če pa razmišljamo, kako bo podjetje poslovalo bolje, pridemo do ugotovitve, da potrebujemo drugi tir.

Malo bom izzivalna. Zdi se mi, da ko se sindikat aktivno vplete v sooblikovanje poslovnih odločitev, nekako hitro pristane na kapitalistični diskurz nenehne rasti. Zanima me, kako razmišljaš o tem? Do kje lahko Luka Koper raste?

Luka ima potenciale za vsaj podvojiti poslovanje. Niti ni potrebno graditi novih pomolov. Tretji pomol je večkratno sporen. Je tudi prevelik finančni zalogaj ter nima nekega posebnega smisla. Razvoj je možen že s prostorskim načrtom, ki predvideva razvoj obstoječih pomolov. Nato rabimo samo še močno odpremo tovora. To pa nam lahko zagotovi samo drugi tir.

Razmišljate o tem, da bo Luka prišla do neke točke, ko bo jasno, da širitev in rast ne bosta več možna? Kako se bo sindikat do tega opredelil? Misliš, da bi se v tem primeru zavzemali za to, da je morda dovolj, da je možno, da se nekje ustavi, da je tudi vam dovolj?

V primeru, da bi šlo za neko brutalno kapitalistično razvijanje pristanišča, tega ne bi podpirali, saj tukaj tudi živimo. A v tem primeru imamo prostorski načrt, ki predvideva razvoj kvečjemu na območju industrijske cone. Neskončna rast je življenjsko nesmiselna. Gledamo realnost tega trenutka in v tem trenutku delujemo. Seveda razmišljamo tudi na dolgi rok in to se nam zdaj zdi v redu. Če bi šlo za razvijanje čez vse splošne norme, bi bilo tudi za nas sporno. Če si udeležen, so to skupni cilji, tvoji in cilji ostalih meščanov. Za zdaj je ta razvoj v redu.

Kaj se zdaj dogaja na področju drugega tira? Zbirali ste podpise za peticijo…

Država ne bo gradila. Zbrali smo 24.700 podpisov, a nismo še zaključili. Za nadaljevanje potrebujemo medijsko pozornost. Trenutno je ni, ker je država razglasila, da je ustanovila projektno podjetje, ki bo gradilo drugi tir. Trenutno so ljudje pomirjeni.

S čigavim denarjem naj bi gradili?

To še ni jasno. Država stoji na stališču, da naj bi to bila kombinacija zasebnega in javnega kapitala.

Ampak prej si rekel – država ne bo gradila.

Ja. Ker je to samo zgodba. Ne obstaja javno-zasebno partnerstvo, ki bi se lahko zgodilo ali učinkovalo. Ni mogoč interes zasebnega kapitala na takem projektu, saj se investicija ne povrne. Realno gledano, bi gradnja stala recimo 600, 700 mio € in ne 1,4 mrd, kot so si politiki napihnili zato, da bi ukradli polovico. To bi pomenilo vračanje cca 25, 30 mio € letno v 23 letih, taka je projekcija. Luka Koper je predlani ustvarila 25 mio čistega dobička, letos skoraj 40. Denar za vračanje posojila lahko ustvari Luka sama. Politiki zavajajo, ko poudarjajo problem financiranja drugega tira. Mi hitreje rastemo v dodani vrednosti kot v pretovoru. Se pravi, da delamo vedno boljše in denarja bo vedno več.

Kako to? Zakaj?

Ker smo boljše organizirani. Boljše kot organiziraš delovne procese, večji je učinek. Sama organizacija in količina dela pomenita visok nivo realizacije ali produktivnosti v kontinuiteti količine. Na sipkih tovorih smo začeli recimo pretovarjati sojo v ogromnih  količinah in seveda zdaj soustvarjamo višji profit. Zdaj so novi načini transporta tovora, veliko ga prihaja v kontejnerjih in potem delaš še polnjenje in praznjenje tovora, kjer se blago še dodatno prepakira, opremi, razpremi ipd., in tu se že trži dodano vrednost. Poleg tega je še kup dejavnosti, ki povečujejo prihodek Luke. Do neke mere smo uspeli racionalizirati delovne procese, da niso več tako komplicirani in potratni. Delamo boljše. V primeru, da nam zgradijo drugi tir, bomo začeli realizirati realni pritisk strank za povečanje pretovora in potem lahko ustvarimo še večjo dodano vrednost. Kar pomeni – dajte nam drugi tir in mi bomo v 5 letih ustvarili še dodatnih 30, 40 ali več mio evrov dodane vrednosti. Kar je čisti profit. Tu pa država lahko že od razlike med današnjim čistim donosom Luke Koper in tistim, ki ga bomo ustvarili čez pet let, pokriva drugi tir. To dokazuje farso te zgodbe.

Če se vrnem nazaj in obenem odprem novo temo. Prej si govoril, da je uspešnost Luke iskati v boljši organizaciji dela. Zanima me, ali gre pri tem le za organizacijo dela delavcev Luke Koper, ali tudi delavcev izvajalcev pristaniških storitev (IPS). Zanima me, kakšno je stanje delavcev IPS v primerjavi s tistim iz leta 2011 in tvoj komentar?

Stanje je v neki meri izboljšano. V smislu, da ne trpijo več neskončnih urnikov, je pa njihovo plačilo ubogo, posebej še v primerjavi z nami, ki smo zaposleni v delniški družbi. Princip »enako plačilo za enako delo« v Luki Koper ne velja. Vprašanje je, kako se lahko doseže neko izboljšanje na tem področju. Mi imamo željo, da podpremo delavsko zadrugo, ki bi imela enak status, kot ga imajo ta IPS podjetja v Luki Koper. Razlika bi bila, da ni lastnika, ki si grabi večino profita. Ravno zdaj obravnavamo simulacijo, ki smo jo izvedli, a je zadeva precej kritična. Nismo sigurni, če se splača iti v to. Naredili smo vzorec na primeru zadruge s 30 zaposlenimi. Kaže se, da je zadeva zelo na meji. Realnost je še hujša. To, da naša simulacija ni pokazala možnosti izboljšanja situacije za delavce, je pokazalo, da sedanji lastniki IPS podjetij ponarejajo bilance. To je javna tajna. Delavci trdijo, da na račun dobijo le minimalno plačo, ostali del pa v gotovini, ki je neobdavčen denar in zanj niso pokriti prispevki. To pomeni, da ima lastnik minimalne stroške, ki jih država predvideva. Prakticirajo tudi polovične zaposlitve, nekatere držijo na s.p.-jih, zaposlujejo honorarce, študente in upokojence, za katere plačujejo manjše prispevke. Preostali denar nekje operejo in potem razpolagajo z neobdavčenim denarjem.

Kako poteka komunikacija med vami in temi delavci?

Načeloma se razumemo, ampak ne uspemo organizirati ničesar konkretnega, kar bi rešilo problem. Jaz sem upal na zadrugo. Ampak to je pokazalo na drugi sindrom – z legalnim poslovanjem podjetje IPS zelo težko shaja.

Se pravi, Luka premalo plačuje ali kako?

Predvsem to pomeni, da sistem ni pravičen. Kakorkoli, če hoče Luka spodbujati zakonito poslovanje svojih podizvajalcev, mora organizirati nek sistem, ki bo deloval. Glede na to, da s to simulacijo kaže slabo, smo sklenili, da poskusimo na upravnem odboru sindikata doseči odločitev, da od uprave začnemo zahtevati spremembe. Predvsem jo želimo informirati, da je v obstoječem sistemu nemogoče poslovati pošteno.

Organizacija dela na nivoju IPS se je tudi izboljšala? Je tudi to botrovalo višjemu profitu Luke?

Njihovo delo je organizirano s strani Luke. Oni niso zares izvajalci storitev. Fiktivno izvajajo storitev. Storitev bi bila, če bi prišla ladja in bi Luka naročila podjetju pretovor z ladje in z organizacijo te storitve ne bi imela nič. IPS sistem se vodi kot storitev, v resnici pa to ni. Mi imamo tu neke argumente, s katerimi lahko soočimo podjetje, vendar je zadeva precej globoko zabredla. Hoteli smo odpreti zgodbo o zadrugi, da bi delavci vsaj nekoliko bolje zaslužili. Če bi to delovalo, bi se za Luko izplačalo tudi z vidika družbene odgovornosti. Če ne bi imeli problematike drugega tira in razbijanja Luke na kose, bi se najbrž to že reševalo. Zdaj ni toliko posluha za to.

Kako je z vašimi solidarnostnimi projekti z drugimi sindikati? Sodelovanje z rudarji iz Velenja še vedno poteka? Kaj pa ostalo?

Tu gre bolj za prijateljevanje, izmenjavo izkušenj. Zelo so zainteresirani svoj statut oblikovati po zgledu našega. Nadalje, na Serminu se v okviru podjetja Slovenske železnice organizira nov sindikat. Mi smo jim dali svojo podporo, v smislu know-how-a in oblikovanja statuta. Blizu so nam, imajo podobne pogoje dela. Te povezave so nekako naravne. Delajo na naravnem podaljšku Luke Koper, to je serminska železniška infrastruktura, od katere je Luka precej odvisna.

Po mojem mnenju je največja ovira pri tem, da se ljudje ne organizirajo ta, da se ne zavedajo kaj pravzaprav pomenijo v podjetju, kaj pomeni njihovo delo in kje so tiste njihove glavne pogajalske moči…

Ogromno ljudi se tega ne zaveda, ali pa se zavedajo in se ne morejo s tem sprijazniti, ker to pomeni, da bodo morali začeti delovati. Zelo težko je organizirati nov sindikat. Prvi sovražnik je stari, obstoječi sindikat, ki je nedelujoč. Navadno ščiti svojo pozicijo in je v dobrem odnosu z delodajalcem in je zato prvi nasprotnik. Če to uspeš rešiti, potem imaš delodajalca, ki začne z odpovedmi sindikalistom itn. To se je zgodilo pred časom npr. na Sintalu. To je težko, a imamo jasno sliko tega, kako je treba sindikat organizirati. Na splošno mislimo, da je treba prenoviti sindikalno delovanje povsod po Sloveniji. Potrebujemo močne sindikate na osnovnem nivoju, ki aktivno organizirajo svojo vlogo v dialogu z delodajalcem. Idealno bi bilo tudi imeti neko organizacijo, ki bi nudila podporo organiziranju novih sindikatov. To je ideja, ki jo razvijamo, vendar se brez finančnih sredstev zdi nemogoča. Za nas je zelo pomembno, da obstajajo sindikati, ki delujejo in so uspešni, saj se potem ni potrebno vsak dan znova ukvarjati z bojem za osnovne pravice. Pomembno je tudi delovanje sindikatov v podjetjih, ki poslujejo s težavo. Kako tam obdržati osnovne pravice, ko je finančna slika težka? Če sindikat realizira soupravljanje, potem je v veliki prednosti, saj ima dostop do vseh dokumentov, bilanc, strateških planov, ima na vpogled vse aktivne posle in se sooča z vsemi procesi zelo aktualno ter se odziva sproti. Dejansko je za uspešen sindikalni boj v podjetju nujno potrebno realizirati soupravljavsko vlogo.

bee

Intervju z Mladenom Jovičićem iz časopisa Avtonomija, št. 2, april 2010