UP Inde: počelo upanja

V kakšni družbi živimo in kakšno družbo bomo sooblikovali v bližnji in manj bližnji prihodnosti, sta nedvomno temeljni vprašanji vsakega zgodovinskega trenutka, ki si ju na tak ali drugačen način vedno znova zastavljamo vsi posamezniki in posameznice. V iskanju odgovorov se večina podredi prevladujočemu prepričanju, ki ga vsiljujejo oblasti in najpremožnejši sloji, češ da tako ali tako že živimo v najboljšem možnih svetov, čeprav nas venomer obdaja beda tistih, ki so odrinjeni na družbeni rob ali pahnjeni onkraj njega, zatrti in utišani. V vsakem zgodovinskem trenutku, pa naj bo na prvi pogled še tako brezupen, se “najboljšemu svetu” nekateri uprejo in samoorganizirajo.

Trenutno živimo z večinsko predstavo, da najboljšega možnih svetov učinkovito ureja nevidna roka svobodnega trga, ki naj bi najbolje uspevala v parlamentarnih demokracijah, ne da bi bilo tej večini mar dejstva, da ta roka ni nastala iz nič, temveč njen obstoj omogočajo in varujejo oborožene sile, javne in zasebne, ki obvladujejo golo življenje, in tiste družbene sile, ki obvladujejo človeškega duha. Toda človeškega življenja ni mogoče v celoti zapreti v kletko tako opredeljene »svobode«, pa naj si kapital in država z najrazličnejšimi njunimi podaljški in sateliti še tako odkrito ali prikrito prizadevata prilaščati ali uničevati moteče pojavljanje spontanega življenja, oblikovanja novih skupnosti in neformalnih povezav med posamezniki in skupinami, ki niso dani ali vnaprej zamejeni z zakonom, ampak nastajajo sproti skozi množico dejavnosti nevidnih »majhnih« ljudi.

Trajen antagonizem med samoorganiziranimi skupinami in skupnostmi, ne le zasedbeniki dotlej zapuščenih prostorov, in kapitalom ter državo ali njenimi lokalnimi skupnostmi je zatorej ključno polje oblikovanja oprijemljive bodočnosti, v kateri bomo razvijali takšne ali drugačne družbene odnose. Najrazličnejši primeri samoorganiziranja, s katerimi nastajajo nove oblike skupnosti, od političnih in umetniških do vrtnarskih skupin in participatornih sosesk, dajejo upanje, da bomo morda oblikovali strpnejšo in bolj vključujočo družbo od tiste, ki jo v trenutni zgodovinski konstelaciji narekujeta gradnja rezilne ograje na meji, zavračanje drugih in drugačnih ter vsesplošno podrejanje »trgom« v malodane vseh javnih politikah slovenske družbe.

Zato je obstoj takšnih samoorganiziranih skupin, kot so Ustvarjalna platforma Inde v Kopru, novomeški Sokolc in ljubljanski Rog, ki so trenutno najbolj na udaru zgoraj omenjenih nosilcev moči, ključen za oblikovanje prihodnje slovenske družbe. UP Inde, ki je iz propadajočih prostorov ustvaril vitalno enoto ustvarjalnega delovanja na različnih področjih, od umetniškega ustvarjanja do snovanja novih politik, si zasluži obstoj, ne glede na to, kje in kako bo preživel. Odločna podpora Indeju, ki jo izrekam s tem zapisom, je podpora pobudam, ki lahko na novo opredelijo tudi odgovornost do zasebne lastnine: kaj pa naj bi preprečevalo odgovornim zasebnim lastnikom, da bi tolerirali delovanje takšnih pobud, ki so že pokazale, da znajo s prostori ravnati odgovorno?

Rajko Muršič